Kotiček

"Gremo! Roko na drog, pete skupaj. Počep, na prste, gor, nazaj." Čakaj malo, kaj? Kam? Veste tisto o kravi in baletu? No, to! Tako sem se počutila prvih nekaj minut. Hvaležna sem si, da se nisem videla v ogledalu, ker mislim, da bi to slabo vplivalo na mojo samo podobo. Moje že tako ne najbolj elegantne in tanke noge zagotovo niso zgledale prav nič sexy, ko sem jih poskušala spravit v nekakšen plie položaj, medtem ko so se tresle, kot da mi manjka doza kakšnega močnega napoja. Še sreča, da so ostale ženske že prave male Booty barre mojstrice, tako da sem se imela po kom zgledovati, ne glede na to v katero smer smo bile obrnjene. Nekje sredi vadbe so me noge tako pekle, kot da fitnesa od znotraj še nisem videla, gibalna aktivnost pa je tujka za katero še nisem pogledala v slovar. Samo še potrdila sem svoja predhodna spoznanja o tem, da če dobro in z lahkoto plavaš, še ne pomeni, da boš lahko veliko in dobro treniral tudi v fitnesu in podobno. Vsak šport zahteva malo druga

Udeležba na DM teku ni bila v planu iz dveh razlogov. Prvi je ta, da že od avgusta nisem tekla, saj sem imela težave s kolenom. Pred kakšnim mesecem sem se sicer odpravila en krog, ampak se je končalo v bolečinah. Drugi razlog je, da imam precej busy obdobje in nekak nisem razmišljala še o dodatnih aktivnostih. Potem pa me je presenetila Anjina srečna roka in ponudila se mi je priložnost, da se z VIP vstopnico udeležim teka in spoznam Anjo Susko . Pa naj bo, sem si rekla. Eno dopoldne gor ali dol, tako ali tako se nebi učila čiiisto cel dan. Aha, kaj pa koleno in priprave, se morda sprašujete? Ah, kdo pa še rabi priprave ;) Saj ne, za priprave pač ni bilo časa, koleno pa sem si oblepila s kineziotapeom in upala da zdrži. En večer prej sem se odpravila na poskusni tek in ker ni bilo bolečin sem predvidevala, da bo vse ok.  DM tek je bil moja prva prava, velika tekaška prireditev. Ko sem stala na štartu še z nekaj 1000 ženskami sem bila kar ganjena (nič posebnega, jaz sem večino svo

Kampirala nisem še nikoli, razen če šteje spanje v šotoru na terasi pod nadstreškom. Ne šteje? No, potem nisem. Z drobnimi živimi bitji, ki so prebivalci večine travnikov si nisem na ti. Rada imam svojo kopalnico, svojo posteljo in prostorno kuhinjo, pred menoj pa je tridnevno kampiranje. Glede na zgoraj omenjena dejstva, je jasno, da bo to več kot izziv. To bo mega izziv.  Saj se veselim, res se. Po eni strani. Če bo vreme lepo, če ne bo pajkov in kobilic, če zgodaj zjutraj ne bo prevroče, če ne bo gužva v kuhinji.. bi znalo bit prav fajn. Počasi si morem pripravit seznam stvari, ki jih mislim vzeti s seboj. Malo potuhe mi daje to, da gremo do tja s svojimi avti, prijateljica s katero grem pa vozi karavana. To pomeni, da si lahko privoščim kakšen odvečni kos, a se mu bom poskušala izognit. Me prav zanima kako zelo bom "falila" s seznamom in kako ga bo treba spremeniti, če se bom še kdaj odpravila kampirat. Kar je malo verjetno, ampak ok, dobro je bit pripravljen. 

Čeprav obožujem jogo, si premalokrat vzamem čas z njo. Pa ne da ga nebi imela, v to več ne verjamem. Enostavno si ga ne vzamem. Hitro padem v začaran krog obveznosti, rokov in dela in kar naenkrat se mi zdi nepredstavljivo, da bi si vzela pol ure časa zase. Ali pa vsaj 15 minut. Je pa precej žalostno, da si z lahkoto vzamem čas za skrolanje po facebooku in instagramu.  No, ko pa nekaj plačaš, pa čeprav ne veliko, nimaš veliko izbire oziroma ti kar naenkrat ni problem, da si za to vzameš čas. Tako sem si jaz prejšnjo nedeljo vzela čas za delavnico terapevtske joge. Ni podobna tej jogi, ki jo načeloma vsi poznamo in potem pozdravljamo sonce, stojimo na glavi in v drugih, na videz čudnih pozah. Udeležba na delavnici je pravzaprav pomenila eno uro in pol ležanja. Ležanja in dihanja.  Vsi tisti obsedenci z delom, ki si ne morete predstavljat, da si vzamete nekaj časa zase, si lahko predstavljate, da uro in pol v najbolj napornem obdobju leta samo ležite in dihate? Nepredstavljivo ve

Tale recept sem prenesla iz svojega starega bloga, kuharskega bloga. 5 let nazaj sem ga pisala, ko sem res veliko kuhala in predvsem pekla. Ne vem zakaj sem nehala, ker sem v tem baje kar uživala. Recept sem našla na tem blogu. Komaj čakam, da pridem kaj domov, kjer si bom naredila zalogo sivke in jih spekla še enkrat. Zelo primerni za  poletje, saj se odlično priležejo k sivkini limonadi. ;) Sestavine : 350g pirine moke 150g sladkorja v prahu pol žličke pecilnega praška 1 rumenjak nastrgana lupinica ene limone 180g masla 2 žlički limoninega soka 2-3 žličke sivke Naredimo jih tako: V posodi najprej zmešamo moko, pecilni prašek, limonino lupinico in cvetove sivke. Nato dodamo maslo, limonin sok, rumenjak in vse skupaj zgnetemo. Jaz sem to naredila kar z rokami. Najprej se bo morda zdelo, da je testo presuho, ampak se čez nekaj minut lepo prime. Najlažje bo, če testo potem oblikujete v nekakšno "klobaso" in jo zavijete v prozorno folijo za ži

Jaz sem najbolj zmrzljiv/zmrznjen (?) človek kar jih je. Pri 24°C v notranjih prostorih po navadi jamram, panično iščem odeje in se oblačim v najtoplejše puloverje. Spim v enodelni pižami, pokrita pa sem še najmanj z dvema odejama. Pa da se razumemo, živim na morju, kjer, razen tega, da včasih piha burja in vremenska napoved zaradi tega pokaže temperaturo -12, je večino časa topleje kot v ostalih krajih. Nisem čisto prepričana, če imam težave s termoregulacijo, ker ne jem dovolj rdeče pese ali pa sem enostavno prilagojena na bolj tropske temperature. Kolikor je meni znano, moški niso ravno ljubitelji pižam. Zadovoljni so že z udobnimi  gatami  in dovolj široko majico. No, vsaj mislijo, da so zadovoljni. Pokrivajo se s še več plastmi kot jaz in ves čas jamrajo kako jih ponoči zebe. A res? Čudno ne, če pa imate gole noge. Po dolgem prepričevanju in stotih argumentih ZA pižame, mi enega izmed pripadnikov zgoraj omenjene skupine uspe končno prepričati, da si jo kupi. "Kak je udobna

Imela sem celo popoldne časa in razmišljala sem o tem, da bi pripravila nekaj dokaj zdravega za prigriznit. Namesto čokolade recimo. Prebrskala sem različne recepte za fit, visoko proteinske, no sugar sladice in se na koncu odločila, da bom poskusila sama nekaj sestaviti skupaj. Po občutku. K sreči mi je ratalo že v prvo, tako da sem zadevo samo še zapisala in to je bilo to. Za ta namen sem prvič v življenju kupila tudi kakav v prahu in šokirano ugotovila, da kakav sploh ne vsebuje ogljikovih hidratov. Ja, najbrž je komu smešno, ampak to je bilo zame res presenečenje. Vsebuje predvsem veliko maščob in beljakovin. Bravo kakav. Bala sem se edino, da bojo zaradi kakava kroglice pregrenke, pa niso. Morem priznat, da so veliko boljšega okusa kot sem pričakovala. Torej, gremo k receptu. Sestavine za 15 kroglic: 2 veliki žlici arašidovega masla 2 žlici kokosove moke 1 žlica ovsenih kosmičev 1 pest oreščkov in brusnic 1 vrstica temne čokolade (75%) 1 žlica kakava v prahu 2 žlici b

Včasih sem imela res lepo navado, da sem redno zajtrkovala. Sploh ni bilo pomembno, če je bila ura 6, 8 ali 11, brez zajtrka se moj dan ni nikoli začel. Potem pa se je zgodilo poletje in moja navada se je izgubila. Še danes se nisem spravila nazaj na zeleno vejo, zato si včasih pomagam z vnaprej pripravljenimi čokoladicami, ki me počakajo v hladilniku in mi zjutraj ne vzamejo čisto nič časa. Že res, da si moramo za pripravo teh ploščic vzeti kakšno uro, a ko so enkrat pripravljene jih imamo na voljo za več dni. Počakajo v hladilniku, brez težav pa jih tudi zamrznemo in jih potem vzamemo iz zamrzovalnika en večer prej. Potrebujete: Tri zrele banane 1 lonček arašidovega masla (ko govorim o lončkih imam v mislih lonček, ki drži približno 2,5 dcl tekočine) Dve jedilni žlici medu Čajno žličko cimeta Pol čajne žličke ingverja v prahu (Če vam ni všeč, ga pač izpustite) 2 lončka ovsenih kosmičev En nasekljanih lonček oreškov (jaz sem uporabila kar študentski  mix) Temna čokolada

Receptov za bananin kruh je na spletu ogromno. Skoraj toliko kot člankov o tem kako se znebiti celulita. Vsak ga potem priredit malo po svoje, eksperimentira in najde tist popoln recept za sebe. Ali pa ne. Lahko vsakič narediš drugačnega, nič zato.  Jaz sem bananin kruh z borovnicami danes pekla po tem receptu: Suhe sestavine: 260g pirine moke 40 gramov vanilijevih proteinov 2 žlički pecilnega praška ščep soli 50g sladkorja 1 paketek vanilijevega sladkorja Mokre sestavine: 2 jajci 200g banan (bolj zrele, boljše je) 125ml mleka 60g masla 150g borovnic (od oka, res od oka, ker sem bila prelena, da bi jih stehtala) Pečico sem grela do 180°. Maslo sem stopila in ga odstavila, da se je hladilo. V veliki skledi sem zmešala moko, pecilni prašek, sol in proteine. V drugo skledo sem pretlačila banane, dodala vanilijev sladkor, sladkor, jajci, mleko in stopljeno ohlajeno maslo. Mokro maso sem narahlo primešala suhi in na koncu dodala še zamrznjene borovn

Vsi hitimo. V šolo, na faks, v službo, po opravkih, na druženja.. Govorimo si, da je vse to dobro za nas, druženja opravičujemo s tem, da smo si vzeli čas zase in se čudimo, ko po več tednih (pre)hitrega tempa življenja obležimo. Brez vročine, kašlja in polnega nosu, le izčrpani.  Če si vzamemo prosto uro ali, bog ne daj, celo popoldne, se počutimo slabo in iščemo izgovore s katerimi bomo  (predvsem sami sebi in ne drugim) upravičili naše ne-delo. Zakaj? Zadnjič me je ena izmed mojih najljubših oseb (in najbrž edina, ki si to lahko dovoli) postavila na trdna tla. Ni bilo lepo, sprva sem se počutila užaljeno in prizadeto. A je imela prav, še kako prav! Nič, ampak res nič ne more biti tako pomembno (razen, če imate otroke), da nebi moglo počakati. Sama sem seveda takoj ugovarjala in naštevala vse ljudi/stvari, ki bi (po mojem mnenju) propadli, če se jaz nebi oglasila v istem trenutku kot bi me potrebovali. Upravičevala sem svoje konstantno visenje na telefonu s tem, da imam v življe

Ljudje smo ustvarjeni za gibanje. Brez gibanja nebi preživeli, to je dejstvo. Naše telo je narejeno tako, da se lahko premika in da se more premikati. Premalo ljudi se zaveda, da pomanjkanje gibanja resno škoduje našemu zdravju. Morda se sliši hecno, pa ni. Gibalna neaktivnost je zelo pogost vzrok za številne bolezni. Pa sploh ni potrebno veliko, da bi to preprečili. Sprehod na dan, nekaj vaj za moč, raztezne vaje, pa bi bilo vse v redu. Gibanje in jaz Gibanje je del mojega življenja že od otroštva. Ukvarjala sem se z različnimi športi in razen pri ju-jitsu, se nikoli nisem lotevala resnih tekmovanj. Na leta v kimonu imam lepe spomine in še danes bi se z veseljem vrnila nazaj. Ko sem zaključila s preizkušanjem športov, sem bila nekje na sredini srednje šole. Takrat sem se začela ukvarjati s treningi z lastno težo in s fitnesom. Pri treningih sem bila sicer zelo disciplinirana, a hrana je vedno moja šibka točka, zato sem bila daleč od tega, da bi lahko predstavljala prej-potem fotogr

Ta objava je bila napisana oktobra 2014, ko sem postala študentka v Ljubljani. Nisem dolgo zdržala. Januarja sem bila že doma, potem pa sem šla na morje. :) Seveda, zdaj sem Ljubljančanka/študentka/brucka in ni vrag, da nebi šla žurat že prvi večer. Precej brihtna ideja se mi zdi, da bi imela prvi dan na faksu rahel glavobol in neusklajen outfit, ker zjutraj pač nisem sposobna iz omare potegniti tri kose oblačil, ki bi pasal skupaj. Ker sem udobje življenja v hiši zamenjala za gnezdece, ki si ga delim še s prebivalci ostalih 13 nadstropij, imam privilegij, da me zjutraj zbudi razbijanje, vrtanje in hrupno sprehajanje prebivalcev nad mano. Namesto treh avtomobilov in laježa psov lahko ob jutranji kavi poslušam sirene rešilcev in promet, ki ga v Ljubljani res ni malo. Ideja o tem, da bi v enem dnevu naredila približno 7 premikov z enega konca Ljubljane na drugega, se mi zdi blazno pametna. No, vse do trenutka, ko dojamem, da bom že za enega porabila pol ure, ker trole itak