Kotiček

Čeprav imam telefon v rokah skoraj 24/7 in stanovanje vse bolj redko zapustim brez prenosnika, pri načrtovanju še vedno prisegam na planerje/rokovnike. Takšne, s papirjem in platnicami, v katere lahko pišem z barvnimi flomastri in lepim lepilne trakove z vzorci. Poskusila sem s koledarjem na telefonu, z aplikacijami za sezname, pa mi to ni odgovarjalo. Ja, vem, čudno, glede na to, da imam telefon res ves čas pri sebi, a mene zapisovanje obveznosti, risanje, barvanje, črtanje že opravljenih zadev, osrečuje. Še vedno si kdaj kaj zapišem tudi v telefon ali pa si stran v rokovniku celo fotografiram, če grem ven brez torbice in ga nimam kam dat. Ampak ne predstavljam si, da ga ne bi imela. Izbiranju vsako leto posvetim ogromno časa in naredim manjši doktorat. Brez potrebe, če se mene vpraša. Letos sem se kar hitro odločila, saj je rokovnik, ki ga imam izdala blogerka in podjetnica, ki jo že dolgo spremljam, berem in zelo podpiram, a je do sedaj izdala rokovnike, ki so primerni res samo za

" Kaj pomeni tvoj tatu?"  To je skoraj najbolj pogosto vprašanje, ki ga, vsi, ki smo se odločili za poslikavo telesa, dobimo. Jaz na takšna vprašanja že od začetka ne odgovarjam oziroma ta pogovor hitro zaključim z "ima pomen, je povezan z mojo družino". Redko kdo pozna točne pomene mojih risb in razloge zakaj jih imam. To vprašanje se mi zdi skoraj preosebno, da bi ga postavljali kar vsakemu, ki pride mimo. Drugo je, če smo si s človekom blizu, tudi jaz sem svoje prijateljice vprašala kaj pomeni tatu, prav tako kot one mene, a sem dopuščala tudi možnost, da na to vprašanje ne bodo želele odgovoriti. In tega jim nebi nikoli zamerila.  Za svoj prvi tatu sem se odločila nekaj več kot 4 leta nazaj, ko me je, kot rada pravim, našel on sam. V trenutku sem vedela, da je to to, imela zgodbo in bila prepričana, da mi ne bo nikoli žal. Zagotovo ste že slišali, da ko enkrat začneš oziroma, ko narediš prvega, greš zagotovo še po kakšnega. Ne vem zakaj tako pravijo, a malo

Tretji, torej zadnji dan najinega mini oddiha, sva imela v načrtu izlet v Bohinj in nato proti Ljubljani, kjer sva nato prenočila. Zbudila sva se v precej hladno in deževno jutro. Skoraj se ne bi spravila iz postelje, ker je bil zvok dežnih kapelj po strešnem oknu tako prijeten. V miru sva pojedla zajtrk, ki sva ga dan prej kupila in se počasi odjavila na recepciji. Še kar nekaj časa sva sedela pod trto pred vhodom v Pension Pibernik, pila kavo in vedno znova ponavljala kako lepo je bilo prenočiti tam. Res lepa izkušnja in oba že komaj čakava, da bova imela čas in možnost priti nazaj. Jutro oziroma dopoldne je bilo zelo mirno, prav sproščujoče.  Počasi sva se odpravila proti Bohinju. Pot je minila precej hitro in spet sva imela priložnost opazovati čudoviti naravo. Zaman sva čakala na kakšen sončni žarek, ampak v bistvu nama je bilo vseeno. Imela sva se lepo, ker sva bila drug z drugim in to je bilo najbolj pomembno. Po prihodu v Bohinj sva se najprej, dokler sva bila še pri volji

Sama sebi bi lahko rekla, da sem obsedena z načrtovanjem. Izletov, popoldanskih aktivnosti,... Samo pri obrokih se mi je vedno zatikalo. "Bom si v telefon zapisala kaj bom jutri jedla", "natisnila bom tedenski urnik in zapisovala obroke" - takšni in podobni stavki, ki se niso nikoli uresničili. Potem pa je naneslo tako, da sem začela uporabljati organizator obrokov Slasten vsakdan . Najprej je stal na omarici v hodniku, čez nekaj dni na mizi v kuhinji. Minil je en teden - nič. Pa drugi teden - še vedno nič. Potem pa sva se končno brcnila v rit  in se odločila da za prihajajoči teden obroke zapiševa v organizator, glede na izbrane obroke narediva nakupovalni seznam in se tega drživa. Tisti teden sva šla v trgovino samo 2x (prej vsaj 4x ali več) in zapravila vsaj 20€ manj. Zakaj sem čakala tako dolgo?   Ne morem vas reči, da jih zdaj načrtujem/načrtujeva redno in za vsak teden, a ko jih, se razlika pozna. Kako? Odločila sem se, da zapišem nekaj plusov in minusov na

April je še daleč. Vsaj zame. Ne pa tudi za mojo srčno izbranko. Stil obleke ima že izbran. Zakaj potem vsako prosto sekundo v pinterest tipka wedding dress?! Seveda potem vsakih 10 sekund sledi "U kaj pa ta?". V večini odgovarjam s pritrdilnimi stavki, ki mi jih počasi že zmanjkuje. Kaj za vraga je rustikalni stil? Predstavljam si rjo(rust), seveda se motim.  Meni takšne stvari niso pomembne in me ne zanimajo.   Za kakšno res vprašljivo idejo uporabim VETO,  brez nadaljnjih razprav. Uporabil sem jih že veliko. Dobro samo da jih nisva omejila. Želim si lepo poroko, ampak vsak dan se pa ne bi ukvarjal z enakimi stvarmi. Včeraj ji je bila všeč bordo barva,  danes je fuksija.  Niti si ne predstavljam kakšna je ta barva. Že ko mislim da vem in pokažem na njo sledi "jaaa ma ni čist takšna" .  Seveda sem se strinjal z barvo, ne da bi prej preveril kako zgleda. Samo da je ona srečna.  Kljub temu, da je to najina poroka, je v bistvu to njen dan.  Nobena odločite

To knjigo sem že nekaj časa gledala na polici, a se nikakor nisem mogla odločiti za nakup. Ko sem jo končno dobila v roke, sem pričakovala čisto nekaj drugega. Povsem drugačno vsebino. Niti sanjalo se mi ni, o čem se bo šlo. Torej me presenetila. Pozitivno? Ja, pozitivno. Ni tako zelo berljiva kot Urbani menih , a mi je všeč. V določenih delih me moti pretirana uporaba ne najbolj lepih besed, ki so sprva še zabavne in si misliš: o, okej, tako sproščeno se bomo pogovarjali, prav , potem pa začnejo malo presedati. A če to zamižim in se osredotočim na vsebino, se mi zdi knjiga zelo primerna za vsakega, ki se je ujel v začaran krog jeze, samote, tesnobe ali hrepenenja po nekaj več. Naslov: Dol mi visi (dobite jo v knjigarni Felix ) Avtor: Mark Manson Založba: Učila International Vsi si želimo biti srečni, je tako? Ženemo se čez meje svojih sposobnosti, nalivamo se s kavo, da bi lahko prebedeli še eno delovno noč, kupujemo si lepa oblačila, drage torbice in nove avtomobile, pre

Še sreča, da imam po navadi kar polne dneve in veliko obveznosti, sicer bi cele dneve presanjarila. Zlahka se zatopim v svoje misli in razmišljam o vsem mogočem kar me čaka v prihodnosti - lepih stvareh, seveda. Odkar mi je jasno, da sem našla svojega moškega, vse pogosteje sanjarim tudi o tem, da bi nekoč imela svojo hiško. Bolj od prelaganja opek se veselim izbiranja notranje opreme, še posebej kuhinj. Pravzaprav o tem rada sanjariva oba in zato se večkrat odpraviva na "izlet" v katerega izmed centrov, ki prodajajo pohištvo. Nazadnje sva se na poti proti domu ustavila v prenovljenem centru Lesnina XXXL . Ne morem reči, da naju gneča ni zmotila, saj sva med iskanjem parkirnega prostora skoraj izgubila živce. A ko sva enkrat vstopila, je bil trud poplačan. Še vedno gneča, a dobro vzdušje, glasna glasba in poooolno pohištva. Joj, še dobro, da na mojem bančnem računu ni bajnih denarcev, ker bi me zlahka odneslo. Ne morem si kaj, da ne bi razmišljala o tem kam bom postavila

Po tem, ko sem (prvič) rekla ja , so se seveda začele uradne priprave na veliki dan. Časa je še dovolj, a ravno zato sem želela, da začnemo čim prej, da bo čim manj stresa, hitenja in neuspelih projektov. Ena izmed bolj pomembnih odločitev v celotni poročni zgodbi je seveda tudi izbira poročne priče .  Moja izbira je bila očitna in zelo preprosta, saj sem vedela kdo bo moja poročna priča še preden sem sploh vedela, da se bom kdaj poročila. Izbrala sem svojo starejšo sestro, ki je za to vlogo popolna. Poleg tega, da je moja sestra in da imava res zelo lep, pristen in iskren odnos, "izpolnjuje" tudi ostale točke, ki se mi pri tej izbiri zdijo pomembne. Na prvem mestu bi izpostavila to, da je dobro, če te oseba, ki bo tvoja poročna priča, zelo dobro pozna. To pomeni, da pozna tvojo osebnost, te lahko tolerira v vseh fazah predporočnega dogajanja - od stresa, nervoze pa do vzhičenja in solz sreče, ki lijejo po popolnem poročnem make up-u ter da dobro pozna tvoj