Kotiček

Ker moji nečakinji praznujeta rojstni dan samo en mesec narazen, smo letos praznovali dvojno - torej oba v enem dnevu. V nedeljo smo se tako zbrali na kupu, dobro jedli, veliko klepetali, se igrali in se nasploh imeli lepo. Ker je ljudi seveda treba nahraniti, sem sestri ponudila pomoč. Javila sem se za tunin namaz, ki ga sicer za toliko ljudi še nisem pripravljala. Ampak kaj pa gre lahko narobe? Tuno imam rada, sestavine so zelo prilagodljive vsakemu posameznemu okusu, torej nebi smelo biti težav. In jih ni bilo. Pobrskala sem za recepti, da sem dobila občutek kaj v tak namaz sploh gre oziroma kaj se priporoča, na koncu pa seveda naredila po svoje. No, kot kaže je bil rezultat odličen, saj je bil namaz kar popularen. Meni je bil zelo dober in sem po eni strani vesela, da ga je še nekaj ostalo, da ga lahko danes zajtrkujem. Prilagam še super enostaven recept za ta namaz, ki se najbolj prileže na popečen, topel kruhek. Sestavine: - 3x 160g tune v olivnem olju - 3x topljeni sir -

Spet čakam. Kje lahko sedim? Škarpa ob zidu hiše se ponuja. Od blizu ugotovim, da je to ptičji wc. Ko vidim tako zaznamovan plac, mi vedno intuicija govori naj se ne zadržujem preveč. Pripravljen sem tvegati. Najdem 50 kvadratnih centimetrov neokrnjenega betona, ravno prav za moji shujšani ritnici. Se usedem, sedim. Glas v meni pravi napak si se odločil. Ni bilo prvič. Pa valjda nimam tako (ne)srečo.  Minute tečejo hitreje kot mobilni podatki. Ni minilo 15 minut nakar se je zgodilo. Kot strela z jasnega - cap . Ok... vedel sem kaj bo. Mogoče sem celo sam priklical. Sam da ni na glavo. Nastradala je roka. Grem na javni wc da se očedim. Samo to je kao za srečo, se spomnim. Vplačam eurojackpot, ne zadanem. Nauk te zgodbe je, ne igraj loto. Večjo možnost imaš, da te  armada galebov ukaki, kot za resen dobitek. Vsaj js.

Še dan prej, torej v petek, nisem bila prepričana, če grem ali ne. Prijavila sem se seveda takoj, ko je bilo mogoče, prav tako sem imela vplačano kotizacijo, a nekako se nisem mogla prepričati v to, da grem. Ko mi je počasi začelo zmanjkovati izgovorov, sem sklenila, da bom šla  in kar bo, pač bo. Čeprav to ni v moji navadi, mi je nekako uspelo priti v Maribor dovolj hitro, da sem se v miru še najedla, preoblekla in pripravila na konferenco. Aja, Blogsi je bila konferenca, kjer smo sodelovali blogerji, vlogerji in podjetja. Organizirala jo je Eva, ki jo morda bolje poznate pod imenom Nepopolna mama .  Takoj, ko sem prispela, sem vedela, da mi ne bo žal, saj sem se počutila ponosno in počaščeno, da sem bila lahko v takšni družbi. Veliko ustvarjalcev vsebin, ki jih redno spremljam, sem tokrat prvič spoznala v živo in to me je res veselilo. Organizacija je bila zelo na nivoju, hrana super, pijače dovolj za vse (in vse okuse). Okrogli mizi podjetij in blogerjev/vlogerjev sta bili zame

Mineva že skoraj drugo leto odkar se v mojem začasnem naslovu pojavlja poštna številka 6000 (in vse okoli nje) in eno leto odkar dejansko živim na obali. Prvega leta študija ne morem ravno šteti pod živim na obali , ker sem bila v celem študijskem letu zagotovo več dni doma kot v Kopru. Življenje ob morju ni tako zelo drugačno kot si morda predstavljamo, nekaj razlik pa le obstaja. Da bo bolj pregledno, sem se odločila, da razlike zapišem kar po točkah. Koliko jih bo, v tem trenutku ne vem niti jaz. Morje je ves čas pred nosom Dobro, morda ne dobesedno. To je odvisno od tega kje živiš. Niti ena izmed mojih 4 dosedanjih nastanitev ni imela direktnega pogleda na morje. Še najbližje je bilo stanovanje v Izoli, ko me je do morja ločilo le nekaj korakov. Ampak morje je ves čas blizu. Sprehod ob morju si lahko privoščim v kateremkoli letnem času. Sama sem naivno mislila, da so ljudje, ki tu živijo, celo poletje na plaži oziroma, da za sončenje in namakanje v morju izkoristijo vsak p

Če bi mi kdo še pred enim letom, letom in pol, rekel, da bom danes tu kjer sem, bi se smejala. Daleč od tega, da je v mojem življenju vse popolno, da nimam nobene težave ali da mi gre vse čisto po načrtih. Ne gre, žal, ker nikoli ne gre, ampak nič hudega. Ena vrata se zaprejo, druga odprejo. Vedno je tako, samo z odprtimi očmi moramo gledati na življenje, da lahko opazimo priložnosti, ki se nam ponujajo.  V zadnjem letu in pol recimo, sem se naučila eno zelo pomembno lekcijo, ki mi je prinesla kar nekaj lepih priložnosti. Včasih sem bila takšna, da si nisem upala napisati maila nekemu podjetju, čeprav sem si obupno želela delati za njih. Nisem si upala vprašati ali bi lahko sodelovala na nekem dogodku, čeprav sem vedela, da imam vse kompetence, da bi lahko. V nedogled bi lahko naštevala koliko priložnosti mi je morda ušlo, ker si nisem upala poklicati, napisati maila ali nekoga pocukati za rokav. Jasno mi je bilo, da tako ne bo šlo naprej. Zavedam se, da mi ne bo nič padlo v naroč

Hočemo ali ne, vsi se slej kot prej znajdemo v različnih vlogah.Vlogi hčerke, prijateljice, sestre, tete, partnerke ali katere druge. Vsaka zase je nekaj posebnega in v nekaterih se morda počutimo bolje kot v drugih. Poleg tega, da sem neskončno rada sestra od moje sestre, hčerka mojih staršev, prijateljica mojim dragim dekletom ali partnerka mojemu moškemu, je tu še ena vloga, ki, prekaša vse druge. Kmalu po 10. rojstnem dnevu sem začela sanjariti o tem, da bi rada postala teta. Sestri sem redno težila s tem, a se ni in ni dala. Potem pa sem dočakala. Nikoli, ampak res nikoli ne bom pozabila trenutka, ko mi je sporočila veselo novico. Še danes vem kje je bilo, kdaj, koliko je bila ura in kaj sem tisti dan počela. Čudovit spomin na začetek nestrpnega pričakovanja. Še sreča, da čas res hitro leti, saj sem bila izredno neučakana. Vsakič, ko sem se znašla v nakupovalnem centru, sem nakupovala za deklico namesto zase, sanjarila sem o tem kam vse jo bom peljala, kako jo bom crkljala, k