Življenje ob morju

Mineva že skoraj drugo leto odkar se v mojem začasnem naslovu pojavlja poštna številka 6000 (in vse okoli nje) in eno leto odkar dejansko živim na obali. Prvega leta študija ne morem ravno šteti pod živim na obali, ker sem bila v celem študijskem letu zagotovo več dni doma kot v Kopru. Življenje ob morju ni tako zelo drugačno kot si morda predstavljamo, nekaj razlik pa le obstaja. Da bo bolj pregledno, sem se odločila, da razlike zapišem kar po točkah. Koliko jih bo, v tem trenutku ne vem niti jaz.

• Morje je ves čas pred nosom
  Dobro, morda ne dobesedno. To je odvisno od tega kje živiš. Niti ena izmed mojih 4 dosedanjih nastanitev ni imela direktnega pogleda na morje. Še najbližje je bilo stanovanje v Izoli, ko me je do morja ločilo le nekaj korakov. Ampak morje je ves čas blizu. Sprehod ob morju si lahko privoščim v kateremkoli letnem času. Sama sem naivno mislila, da so ljudje, ki tu živijo, celo poletje na plaži oziroma, da za sončenje in namakanje v morju izkoristijo vsak prosti trenutek. Verjamem, da se najdejo tudi takšni, a vsem ki mislite, da preživim na plaži dva ali celo tri mesece, naj povem, da temu ni tako. V tem trenutku se sploh ne morem spomnit kdaj sva bila nazadnje na plaži, a mislim, da sta minila vsaj dva tedna. Živiš enako življenje kot kjerkoli drugje, torej hodiš v službo, kuhaš, pereš, greš na kavo in včasih za plažo res zmanjka časa. Prav tako mi odhod na plažo ni prioriteta. Mogoče zato, ker vem, da jo imam blizu in se lahko tja odpravim kadar želim. Skratka, ne, odkar živim na obali, nisem vsako popoldne na plaži in septembra ne bom imela bolj porjavelo polt kot bi jo imela sicer.
  
  
• "Easy like a sunday morning
  Ne vem, če se samo meni to zdi ali pa so na obali ljudje res bolj na izi. Že odkar sem prvič prišla živet sem, torej na začetku 1.letnika, se mi je zdelo tako. Mogoče je krivo podnebje, mogoče bližina morja, kdo ve. Saj tudi tu življenje zelo hitro poteka, ljudje hodijo v službo in hitijo po opravkih, a če moram potegnit črto, se mi zdi da živijo za odtenek bolj počasi kot drugje.
  
  
• Navaden veter = sapica
  Ko je doma pihal veter, se mi je zdelo, da me bo kar odpihnilo. Ko je bilo neurje, se mi je zdelo, da bo kar konec sveta, da nam bo odkrilo streho in odpihnilo vse kar ni v varnem zavetju hiše (no, to se mi zdi še danes, ker neurij res ne maram). Ko sem prvič izkusila tapravo burjo, sem mnenje o vetru malo spremenila. Najbolj smešna sem si bila, ko sem ob vsakem vetru, ki je tukaj zapihal, mislila, da je burja. Tako nestrpno sem jo pričakovala. Vsi domačini so mi takrat govorili, da ko bo res pihala burja, bom vedela. Pa sem? O ja. Ko piha burja, res piha. Zelo. Letos (ali lani?) pozimi je pihala dva tedna v kosu, vsak dan, cel dan. Poleti lahko celo prija, ker ohladi razgreto ozračje, a pozimi te burja prepiha do kosti. Čeprav sem mislila, da svojega puhastega plašča tu ne bom potrebovala, sem hitro spremenila mnenje. V tem plašču me nikoli ni zeblo, tukaj pa mu včasih celo burja pride do živega. Najhuje je če nimaš kape in rokavic, ker ko te napiha po rokah in glavi, ti tudi najdebelejši plašč ne pomaga več.
  
  
• Domotožje
  Nikoli nisem imela pretiranega domotožja. V srednji šoli (svojem najbolj uporniškem obdobju) sem celo trdila, da bom šla študirat v London in da me sploh ne bo več domov. Danes se tej izjavi lahko samo od srca nasmejem, ker vem, da bi priletela nazaj preden bi kdo dojel, da sem sploh odšla. Odkar živiva v Kopru, se je moje domotožje zelo povečalo. Dokler sva lahko redno hodila domov na dva ali tri tedne je šlo brez težav, zdaj, ko so časi dopustov, pa se je ta frekvenca obiskov doma zmanjšala na 3 v 15. tednih, kar pa je zame občutno premalo. Pa ne samo, da pogrešam starše (to je še najmanj, saj so pripravljeni priti na obisk v Koper, če bi si to želela), pogrešam tudi svoje prijatelje, Brežice in Dobovo, lokalne gostilne kamor smo prej redno hodili na kave in podobno. Zaradi tega lahko (skoraj 100%) trdim, da tu ne bova ostala, ampak se bova preselila nekam bližje. Kam, še niti sama ne veva, a zagotovo bo razdalja med najinim domom in domačimi kraji krajša od 200 km.
  
• Narečje in tuji jeziki
  Meni je narečje tukaj izredno všeč in vedno sem si želela živeti tu ravno zaradi govorice. Upala sem, da se je bom navadila tudi sama, a mi zaenkrat ne uspeva najbolje. Okej, čau redno uporabljam in ko doma namesto bok, pozdravim s čau me ljudje malo čudno gledajo. Tudi kakšen ma sem uspela prevzeti, to je pa tudi vse. Večina ljudi tukaj govori tudi italijansko in če bi želela ostati in delati tu, mislim, da bi bilo skoraj nujno, da se tega jezika naučim tudi sama. Kar nekaj izrazov v narečju izhaja iz italijanskega jezika, podobno kot pri nas iz hrvaščine ali nemščine.
  
  
• Sončni zahodi, pijače ob morju in obmorska cesta
  Ne rečem, da v Brežicah nimamo lepih sončnih zahodov,a a mislim, da se lahko vsak strinja, da so sončni zahodi ob morju nekaj najlepšega. Če le ni preveč oblačno, jih lahko tukaj opazujem vsak dan in vedno znova mi vzamejo sapo. Zelo rada imam tudi sprehode ob morju ali kozarec vina na promenadi po napornem dnevu. Poslušanje valov in opazovanje bark v marini doda neko vrednost že tako prijetnemu okusu vina. Še ena zelo pozitivna stvar, ki bi jo izpostavila pa je obalna cesta, ki povezuje Koper in Izolo. Že prej se je bilo po tej poti možno sprehajati in kolesariti (ali rolati), odkar so jo zaprli za promet, pa je dobila še neko dodano vrednost. Prostora je več, dodali so tuše in klopi in tako smo pridobili super prostor za sprehode, športanje in druženje. Ob morju seveda, tako blizu, da ga lahko vohaš. Tako blizu, da te poškropi, če so visoki valovi.

• Odnosi in prijateljstva
  Ta točka bi sicer spadala v zapis tudi, če bi živela kje drugje, a dejstvo je, da selitev nekaj 100 km od doma vpliva tudi na odnose in prijateljstva. Takrat res spoznaš s kom imaš tisto neko posebno vez in s kom ne, saj ljudje zelo hitro pozabijo nate. O tem kako zelo to boli, bom morda pisala drugič. Tokrat bom povedala samo to, da sem za to izkušnjo po eni strani zelo vesela, saj mi je zdaj jasno koga lahko res okličem za prijatelja in koga ne, komu je mar, kdo se spomni name, čeprav nisem "na dosegu roke" in koga zanima kako sem. Selitev je šok za vse, tako tistega kot se seli, kot njegove bližnje, to je jasno. Ampak za prava prijateljstva, za trdne in pristne odnose, tudi ti ni ovira.
  
  
• Namesto v knjižnico, na plažo
  Še ena super prednost življenja in študija ob morju je ta, da se namesto v knjižnici, lahko učiš ob morju. Res je, da imam sama zelo rada knjižnice in jih pogosto izberem za svoj prostor, ko se moram učit, a tudi učenje na plaži ni slabo. Mogoče ne ravno na tisti kjer je največ ljudi, a na naši obali se brez težav najde kakšen miren kotiček s pogledom na morje. 

Ko sem razmišljala o tej objavi, sem zagotovo imela v mislih še kakšno točko, a se jo trenutno težko spomnim. Če se prikrade nazaj v misli, jo bom kar dopisala.

Življenje ob morju je in ni drugačno, odvisno kako pogledaš na situacijo in koliko dovoliš, da sprememba okolja vpliva nate. Lahko pa trdim, da je bila ta odločitev ena izmed boljših (in težjih) kar sem/sva jo sprejela in da bo postala neprecenljiva izkušnja.