Kampiranje v Bovcu: Kako je bilo in ali bom še kdaj spala v šotoru

10:00 smo morali biti v Bovcu kar je pomenilo, da se na pot odpravimo precej bolj zgodaj kot bi mi dišalo. Kljub rahlim dvomom, uspe naši voznici uspešno natlačiti prtljago za 5 gospodičen v prtljažnik njene rumene strele in po malo zamude zaradi jutranjega prometa že šibamo proti cilju. Vožnja mimo Mojstrane in Kranjske Gore nam vzame dih in skoraj se ustavimo in zakampiramo kar tam. Čez Predel nam družbo delajo motoristi in ko imamo že vse nabito polne mehurje, končno prispemo. Kotlina obdana s hribi in gorami te očara v trenutku. 

Počakamo na začetne informacije in razdelitev v skupine, nato pa se lotim postavljanja šotora. Nekako se uspem (nenamerno) izogniti začetku postavljanja in vletim takrat, ko začnemo zabijat kline. Začuda nam kar hitro uspe in naše domovanje stoji. Všeč mi je. Velik in prostoren šotor, ki zlahka prenese kramo treh žensk. Kmalu po tem, ko je naša šotorska vasica stala, se skupine odpravijo na aktivnosti. Zelo navdušena sem bila, da je naša skupina ta dan ostala v kampu, saj mi je to omogočilo, da se počasi in lažje aklimatiziram na kamp in način življenja tam. Dobili smo nalogo, da postavimo bivak in pagodo (taborni ogenj). Čeprav je sonce res noro žgalo (hvalaaaa sonce, še nikoli nisem bila tako rjava sredi junija) in na začetku nismo točno vedeli kaj bi sami s sabo, smo se na koncu tako vživeli, da smo se komaj spravili v senco. Všeč mi je bilo, da smo bili razdeljeni v skupine glede na profesorjevo odločitev in tako sem imela možnost govoriti in se družiti s sošolci, s katerimi sicer redko sploh spregovorim. Preostanek popoldneva smo preživeli zelo na izi in zazdelo se mi je, da bi se zlahka navadila na to. Ker smo imeli preveč časa smo se odpravili tudi do soče, v katero je reka Koritnica pritekala ravno pod našim kampom. To, to te pa očara. Še zdaj se sprašujem kako je mogoče, da je tako lepa (in tako hladna). Ure in ure bi lahko sedela ob njej in brala. Čisti relax. 

No, da me ne bo preveč zaneslo. V Bovcu sem potem preživela še dva dneva. Vreme nam je, kljub slabi napovedi, zelo dobro služilo. Pojedla in oblekla sem veliko manj kot sem predvidevala, a nisem bila ne lačna, ne umazana. Večere smo preživljali ob tabornem ognju, kjer smo se trudili zveneti kot uglašeni pevski zborček in poslušali Saj ni res, pa je zgodbe izkušenega vodnika in pohodnika. Najbolj od vsega, poleg Soče, so me prevzela jutra, ki se zdaj začnejo že zelo zgodaj in so ob lepem vremenu naravnost čudovita. Mir, ogromno ptičjega petja in počasno premikanje vseh prebivalcev kampa ti enostavno ne pusti, da bi svoje jutro pričel prehitro in stresno. 

Kljub temu, da nas v šotoru ni obiskalo nobeno živo bitje (vsaj ne da bi jaz vedela), si samega spanja v njem nebi ravno več  želela, ker sem spala bolj slabo. Si pa definitivno želim še vikendov/dopustov, ko bom lahko cele dneve preživela v neokrnjeni naravi, pohajkovala po bližnjih hribih, namakala noge v hladnih rekah in se umirila. Res sem vesela, da imava letos v načrtu ravno takšen dopust in po izkušnji v Bovcu se ga veselim še toliko bolj. Samo, da bom spala med štirimi stenami in s trdno streho nad glavo, pa bo top!

Kje smo spali? Kamp Vodenca (wc, tuš, free wifi za vse odvisnike od interneta, taborni ogenj, igrišče za odbojko, kuhinja, klopi in mize pod nadstreškom,...)
Kaj smo doživeli? Pohod na Čelo, soteskanje v soteski Sušec, rafting (cca 10km) od Srpenice do Kobarida, postavljanje bivaka in tabornega ognja, gorsko kolesarjenje