Moja najljubša vloga

Hočemo ali ne, vsi se slej kot prej znajdemo v različnih vlogah.Vlogi hčerke, prijateljice, sestre, tete, partnerke ali katere druge. Vsaka zase je nekaj posebnega in v nekaterih se morda počutimo bolje kot v drugih. Poleg tega, da sem neskončno rada sestra od moje sestre, hčerka mojih staršev, prijateljica mojim dragim dekletom ali partnerka mojemu moškemu, je tu še ena vloga, ki, prekaša vse druge.

Kmalu po 10. rojstnem dnevu sem začela sanjariti o tem, da bi rada postala teta. Sestri sem redno težila s tem, a se ni in ni dala. Potem pa sem dočakala. Nikoli, ampak res nikoli ne bom pozabila trenutka, ko mi je sporočila veselo novico. Še danes vem kje je bilo, kdaj, koliko je bila ura in kaj sem tisti dan počela. Čudovit spomin na začetek nestrpnega pričakovanja. Še sreča, da čas res hitro leti, saj sem bila izredno neučakana. Vsakič, ko sem se znašla v nakupovalnem centru, sem nakupovala za deklico namesto zase, sanjarila sem o tem kam vse jo bom peljala, kako jo bom crkljala, kakšen odnos bova imele.

K sreči je čas tudi tokrat hitel in sredi noči v začetku septembra (že skoraj pet let nazaj) nas je presenetila novica, da je na svet prišla naša deklica. Takrat sploh nisem dobro dojela zakaj se gre, dokler je nisem nekaj dni kasneje videla v živo in se zaljubila na prvi pogled. Bila je tako majhna, nežna in zaspana. Uresničila se mi je največja želja, postala sem TETA! 

Skoraj sem se razpočila od ponosa, ko je bila ena izmed njenih prvih besed te-ta (najbrž samo zato, ker so te zlogi dojenčkom lažji za govoriti kot druge besede, ampak pustimo to), se bila pripravljena skregat, da sem jo lahko imela v naročju in jo z veseljem vozila naokoli. Čeprav sem sama najbolj nora ravno na dojenčke, se je najin odnos krepil s tem, ko je rasla. Večja kot je, več lahko počneva skupaj, bolj odraslo se pogovarjava in bolj se zabavava. Nikoli pa ne pozabiva na objeme in poljubčke ter hihitanje druga drugi na uho, ko se smejiva stvarem, ki jih niti midve ne razumeva najbolje.

No, nekaj let kasneje me je spet presenetila vesela novica in tako sem točno eno leto nazaj postala teta še drugič. Zdaj, ko to pišem mi solze tečejo v potokih. Eden izmed razlogov je, da sem res izredno čustvena oseba, drugi, bolj pomemben, pa, da je biti teta zame nekaj čudovitega.

Ljubezen, ki jo čutim do mojih deklic je neopisljiva in se je ne da zapakirati v besede. Brez oklevanja lahko rečem, da je to moja najljubša vloga, ki jo imam. Kot teta  dovolim več kot dovolita starša, a še vedno postavljam sprejemljive meje. Skrbi me tako kot bi bila njuna mama in ob vsaki praski, buški ali bolezni, ki jo stakneta, mi skoraj zaledeni kri v žilah. Želim jima biti prijateljica, na katero se lahko vedno zaneseta in ji zaupata najbolj sladke skrivnosti. Vlogo sestre ne rabim prevzemat, saj imata druga drugo in njun odnos je res čudovito opazovati. Ker imam s svojo sestro zares lep odnos, si za njiju želim isto. 

Že sedaj sem ganjena ob vseh njunih prelomnicah, do neba ponosna, ko se kaj novega naučita in srečna, ko sta srečni onidve. Rada ju stiskam, hecam ali poskušam naučiti kakšno "neumnost". Zelo rada grem z njima na izlet, saj je to čas samo za nas (in fanta, ki se nam po navadi pridruži) in se vedno zelo zabavamo.

Trenutki, ko se skupaj hihitamo, doživimo kaj novega ali se preprosto stiskamo na kavču, so zame najlepši in neprecenljivi.