"Kdor ne vpraša, kruha strada"

Če bi mi kdo še pred enim letom, letom in pol, rekel, da bom danes tu kjer sem, bi se smejala. Daleč od tega, da je v mojem življenju vse popolno, da nimam nobene težave ali da mi gre vse čisto po načrtih. Ne gre, žal, ker nikoli ne gre, ampak nič hudega. Ena vrata se zaprejo, druga odprejo. Vedno je tako, samo z odprtimi očmi moramo gledati na življenje, da lahko opazimo priložnosti, ki se nam ponujajo. 

V zadnjem letu in pol recimo, sem se naučila eno zelo pomembno lekcijo, ki mi je prinesla kar nekaj lepih priložnosti. Včasih sem bila takšna, da si nisem upala napisati maila nekemu podjetju, čeprav sem si obupno želela delati za njih. Nisem si upala vprašati ali bi lahko sodelovala na nekem dogodku, čeprav sem vedela, da imam vse kompetence, da bi lahko. V nedogled bi lahko naštevala koliko priložnosti mi je morda ušlo, ker si nisem upala poklicati, napisati maila ali nekoga pocukati za rokav. Jasno mi je bilo, da tako ne bo šlo naprej. Zavedam se, da mi ne bo nič padlo v naročje kar z neba, da ne bo nihče tekel za menoj in mi ponujal sanjsko službo in da me ne bo nihče prosil, če bi za njih napisala članek. No, to zadnje bi se morda še zgodilo nekoč, ko bi lahko sama zase rekla, da zdaj pa res vrhunsko pišem. Zaradi tega zavedanja sem se morala spremeniti in vzeti stvari v svoje roke. Začela sem pisati sporočila in iskati priložnosti. Vprašala sem se: "okej, kaj pa je najhuje kar se mi lahko zgodi, če pošljem ta mail?" in odgovor je bil preprost: lahko me zavrnejo. To pa še ne pomeni konec sveta, niti ne pomeni, da to kar sem si želela, zdaj ne morem početi. 

Tako sem napisala prve maile in nestrpno pričakovala odgovore. Nič. Dolgo nič. Prav, sem si mislila, pač ni še čas. Potem pa me je, ko sem že dejansko obupala, presenetil odgovor. Ponudili so mi sestanek in zelo jasno je bilo, da je sodelovanje skoraj pred vrati. Zažarela sem. Mislim, da sem hodila z nasmehom na obrazu naokoli kar nekaj dni skupaj, saj mi je bilo jasno, da sem dobila priložnost, ker sem si upala. Ker sem enostavno vprašala. Ni minilo dolgo in že je bil moj prvi članek objavljen v eni izmed vodilnih revij na področju športa v Sloveniji. Počutila sem se čudovito. Ne bom rekla, da so se priložnosti potem kar vrstile, ker na vsa sporočila ne morem dobiti pozitivnega odgovora. Na nekatera odgovora sploh nikoli ne dobim, čeprav ga pošljem dvakrat, včasih celo večkrat. 

Lani je bilo zame leto izobraževanj in izpolnila sem si eno izmed večjih želja - postala sem vaditeljica varne vadbe v nosečnosti. Nosečnice so moja strast, to ve vsak, ki me pozna. Potem se je zataknilo pri temu, kako zdaj ta naziv izkoristiti. Verjamem, da se mi bo na podoben način zataknilo še neštetokrat. Konec koncev sem še študentka in prave službe sploh še nisem začela iskati. A ker sem se iz preteklih izkušenj naučila, da moram samo vprašati, sem enako storila tudi tokrat. Glej ga zlomka, uspelo mi je. S septembrom začnem s (študentsko) službo, ki je boljša kot bi si lahko pol leta nazaj sploh predstavljala. Pa ne zato, ker bi čakala na razpis, ne zato, ker bi sedela doma in čakala, da bo na facebooku nekdo prebral, da imam rada nosečnice in sem usposobljena za vodenje varne vadbe v nosečnosti, ampak zato, ker sem vprašala. Zato, ker sem se vprašala kje lahko svoje znanje izkoristim, pobrskala po spletu in poslala nekaj sporočil. Rek kdor ne vpraša, kruha strada se je izkazal za še kako resničnega. Lahko bi se enostavno sprijaznila, da študentskega dela v svoji stroki ne bom dobila in si poiskala drugega. A zelo trdno sem se odločila, da želim delati nekaj, kar mi bo koristilo za naprej, nekaj kar bo imelo v mojem življenjepisu več smisla, delo, ki mi bo prineslo neprecenljive izkušnje za mojo nadaljnjo kariero. 

Zdi se mi, da si ljudje še vedno premalo upamo, ker nas je strah kaj si bodo drugi mislili. Da se nam bodo smejali? Saj ne vem. Če smo že pri tem, je tako vseeno. Če nekomu pošljem mail, ga ne vidim. Tudi, če ob branju skoraj umre od smeha, jaz tega ne vidim. In če skoraj umre od smeha, odgovora najbrž ne bom dobila ali pa bo negativen. Torej tega človeka (po vsej verjetnosti) ne bom nikoli videla. Zato se mi zdi, da se nima smisla ukvarjati s tem kaj si bo nekdo mislil, ker smo si drznili poslati sporočilo in se ponuditi, da bi želeli opravljati neko delo. Konec koncev je to znak, da verjamemo vase in svoje sposobnosti, čemur pa se lahko vse prej kot smejemo.