Priznam, odvisna sem od telefona

Občutek, da moraš biti ves čas dosegljiv, preverjanje družabnih omrežij vsake 3 minute, čeprav je jasno, da se v tem času ni zgodilo nič dramatičnega, ali pa "skrolanje" po facebooku v neskončnost, kar tako. Pa nošenje telefona s seboj povsod, tudi na stranišče. Prva stvar, ki jo narediš, ko zjutraj odpreš oči, je preverjanje družabnih omrežij. Enako je preden greš spat. Je to še komu znano?

Dolgo sem prepričevala samo sebe, da moram biti ves čas na telefonu. Vsakič sem se izgovarjala na kaj drugega. Včasih na projekt, pri katerem sem ravno sodelovala, spet drugič na blog, tretjič na kaj drugega. Vedno sem našla izgovor za to, da imam telefon cel čas v rokah. To se mi je seveda zdelo normalno, čeprav se zgražam, ko vidim ljudi na sprehodu, kavi in v nakupovalnih centrih, kako ves čas buljijo v majhne ekrane. Zgražam se nad nečem, kar ves čas (ne)zavedno počnem tudi sama.

V meni se je nekaj premaknilo šele, ko me je sestra opozorila na to, da sem v družbi nečakinj ves čas na telefonu. Takrat sem se prvič resno zamislila nad svojim početjem. Ne, zdaj ne sledi stavek o tem, kako sem se potem kar spremenila in ne gledam več ves čas v telefon. Res je, da se na obisku potrudim, da ga nimam v rokah, prav tako ga veliko manj uporabljam na kavi s prijatelji. A ko sem doma, ko kje čakam, zjutraj, ko se zbudim in preden grem spat, ga ves čas uporabljam. Včasih se zalotim, da že pol ure brskam po družabnih omrežjih, pa se že v naslednjem trenutku ne morem spomnit kaj sem sploh prebrala ali videla. To pomeni, da niti ne spremljam kar počnem, ampak brskam, ker sem tako navajena. Ker drugega ne znam.

Ko pomislim koliko (dragocenega) časa zapravim na telefonu, ko bi lahko delala, kaj prebrala, se kaj novega naučila ali preprosto s kom pogovarjala, me kar stisne. Ker po drugi strani pa tarnam kako nimam dovolj časa, da bi prebrala tri strokovne članke na dan in kako sem imela nor dan. Nor? Od česa? Edino kar je bilo noro v dnevu je to, da mi palec ni odpadel od drsanja po ekranu. Raje sploh ne računam koliko ur, ja ur, ne minut, dnevno zapravim z povsem nepotrebnim gledanjem v telefon. Mislim, da bi me kap. 

Včeraj sem imela v adventnem koledarju nalogo, da po 21. uri ugasnem telefon. Ker nisem našla nobenega izgovora zakaj to ne bi naredila, sem ga. Ni me pobralo, ni se mi zmešalo, bilo je super. Telovadila sem, šla v miru pod tuš (in bila približno 15 minut prej gotova, ker drugače stojim v kopalnici in gledam v telefon) in spat. Nič nisem zamudila, čeprav imam občutek, da bom, če telefon kdaj pa kdaj odložim.

Upam, da se bom tega navadila. Pa tudi tega, da ne preverjam družabnih omrežij cel dan, ampak ure, ki jih imam na voljo izkoristim za branje in učenje.

Toliko ciljev in želja imam, toliko stvari si shranim, zapišem, ker bi si jih rada prebrala in se naučila kaj novega, pa mi vedno znova zmanjka časa. Tokrat bo drugače.