Kaj mi je dala resna zveza in zakaj mi ni žal?

Bolj kot se bliža najina poroka, več razmišljam o najinem razmerju in razmerjih nasploh. No, pa ne samo sedaj, tudi prej sem. Vsakič, ko sem zavrnila kavo s prijatelji, vsakič, ko sva gledala film, ki je bil njemu bolj všeč kot meni, vsakič, ko sva šla na sprehod v nakupovalni center, čeprav vem, da bi si on raje nekaj naredil, kot da se more sprehajat med polnimi obešalniki oblačil.

Resna zveza niso samo objemi, poljubi in romantika. So, tudi, nič ne rečem, a je veliko več kot to. Na začetku se seveda drug drugemu ne pokažeš v pravi luči, pa ne nujno zato, ker bi hotel biti nekaj kar nisi, ampak ker tako pač je. Marsikaj požreš, na vsa vprašanja odgovarjaš tako, da bo partner zadovoljen in srečen. Kasneje pa se, hočeš ali nočeš, vedno bolj razgališ, saj te življenje vedno znova postavlja pred različne preizkušnje, pozitivne in negativne. Priznam, da sem jaz v najino razmerje prišla s kar nekaj "prtljage". Manj kot eno leto po tem, ko sva bila par, smo imeli smrt v družini, pustila sem študij, ki sem si ga izbrala, odšla študirat v Koper in še bi lahko naštevala. On pa je kar ostal. Čeprav sem mu (ne vem zakaj, krava?) velikokrat rekla, da lahko gre, da bom razumela, če je to preveliko breme, mi ni nikoli dal občutka, da situacijam ne bi bil kos.  

Večkrat mi je kdo rekel: "Joj, pa pri teh letih že resna zveza? Zdaj si študentka, morala bi se znoret!". Jaz sem ob tem le skomignila z rameni in vedela, da mi ni žal. Razmerje in vse kar spada zraven mi je dalo več kot bi mi dali študentski žuri (pa ne da nisem bila na nobenemu), več kot dopisovanja. Pa ne, da je s tem kaj narobe. Trikrat podčrtano. Vsak zase ve kaj mu najbolj ustreza. In jaz sem si zelo želela razmerja. Želela sem si najti človeka, ki bo samo moj in jaz samo njegova (sladkorna...). 

To razmerje mi je dalo eno zelo pomembno lekcijo v življenju. Na začetku, ko si totalno zaljubljen in ne vidiš nič drugega kot svojega partnerja, se hitro ujameš v začaran krog izgovorov in zavrnitev, ki jih vedno znova dobivajo tvoji prijatelji. Napaka. Skoraj me je drago stalo to, da sem kar iznenada nehala hodit na večerna druženja, na kave in na bazen. Ogromno srečo imam, ponavljam, OGROMNO SREČO, da sem prijateljske vezi uspela ohraniti. Neskončno hvaležna sem za razumevanje, za to da so mi odpustili, ker se danes zavedam kakšne napake sem delala.

No, če se vrnem k bistvu, kaj mi je dala resna zveza in zakaj mi ni žal, da sem se v to spustila "tako mlada"?

• Naučila sem sprejemati kompromise. Jaz zate, ti zame sistem. Saj ne, da jih prej nisem. Kvečjemu sem bila jaz vedno na voljo in sem požrla vse, samo da so bili drugi srečni. Tu pa sem se naučila, da je prav in ok, če kdaj kdo naredi tudi kaj zame, gre na dogodek, ki je meni všeč, gleda film, ki ga imam najraje. V zameno seveda.
  
  
• Zaupanje. Naučila sem se oziroma se še učim zaupati. Velikokrat sem si (pa še si) sama skopala luknjo, ker sem zaupala čisto vsakemu, ki je prišel mimo in čisto vsaki besedi, ki jo je izrekel. Pa ne govorim samo o ljubezenskih razmerjih. Tudi o poslovnih, prijateljskih in nasploh vseh. Z njim pa sem dobila nazaj vero v to, da lahko nekomu zaupam in me ne bo izdal.
  
  
• Postala sem najboljša verzija sebe. Prej sem bila precej drugačen človek. Pa ne karakterno, to se ni spremenilo. Tako, po načinu življenja, prioritetah. Morda komu bolj prijetna, ljubša za druženje, a to kar sem danes, je meni neprimerljivo bolj všeč. 
  
  
• Spoštovanje, spoštovanje in še trikrat spoštovanje. Partnerja morata drug drugega spoštovati, tu ni kaj fantazirati. Dober občutek je, ko veš da nekdo spoštuje tebe in pošteno je, da to tudi vračaš. Pa ne samo, ko gre za človeka kot osebo, ampak njegove želje, strahove, sanje in odločitve. 

• Čeprav zadnje, a nikakor najmanj pomembno pa je to, da imam ob sebi osebi, ki ne gre nikamor. Če imam dober dan, slab, če mi uspe ali spodleti. Od njega bom vedno dobila pohvalo, spodbudno besedo, nasvet, predlog, predvsem pa podporo. In povem vam, zame ni nič lepšega kot to, da vsak svoj dan, ne glede na to kakšen je bil, končam in vsakega novega začnem, skupaj z njim.

Res lepo vas vabim še k branju zapisa moje soblogerke Saše, ki je na partnerski odnos pogledala bolj s psihološkega vidika. Koristno branje za vse, vezane in ne.