Potrebuješ prost dan? Imej ga!

Vsi hitimo. V šolo, na faks, v službo, po opravkih, na druženja.. Govorimo si, da je vse to dobro za nas, druženja opravičujemo s tem, da smo si vzeli čas zase in se čudimo, ko po več tednih (pre)hitrega tempa življenja obležimo. Brez vročine, kašlja in polnega nosu, le izčrpani. 

Če si vzamemo prosto uro ali, bog ne daj, celo popoldne, se počutimo slabo in iščemo izgovore s katerimi bomo  (predvsem sami sebi in ne drugim) upravičili naše ne-delo. Zakaj?

Zadnjič me je ena izmed mojih najljubših oseb (in najbrž edina, ki si to lahko dovoli) postavila na trdna tla. Ni bilo lepo, sprva sem se počutila užaljeno in prizadeto. A je imela prav, še kako prav! Nič, ampak res nič ne more biti tako pomembno (razen, če imate otroke), da nebi moglo počakati. Sama sem seveda takoj ugovarjala in naštevala vse ljudi/stvari, ki bi (po mojem mnenju) propadli, če se jaz nebi oglasila v istem trenutku kot bi me potrebovali. Upravičevala sem svoje konstantno visenje na telefonu s tem, da imam v življenju veliko pomembnih projektov in opravkov. Pa če dobro pomislim.. Res ne bo konec sveta, če se kdaj ne oglasim takoj na telefon, če ne odgovorim na facebooku tisti trenutek, ko dobim novo sporočilo ali če na mail odpišem naslednji dan. A to si zelo težko priznam. Mislim, da sem največji problem tu jaz sama in ne vsi ostali. Skoraj prepričana sem, da vsi razumemo, da nam ne morejo biti vsi in vsak na voljo v istem trenutku kot si mi sami to zamislimo. In verjamem, da to razumejo ljudje s katerimi sodelujem. Konec koncev si vedno pravim, da če bo res življenjsko nujno me bodo a) poklicali na telefon, najmanj 5x, b) kontaktirali nekoga, ki je v moji bližini in na ta način prišli do mene. Če se to ne zgodi, ni življenjsko pomembno in imam vso pravico, da se tisti trenutek ne odzovem.

Evo, zdaj sem pametna tu za vas, govoričim kako bi morali biti, a sama tega ne znam (ŠE!). Zadnjič sem si po res napornih treh tednih (vključujoč vikende) vzela popoldne na off. Dobila sem se s prijateljico in se imela res dobro, a po nekaj urah se je že začela slaba vest, začela sem iskati izgovore in opravičila, ker sem si dovolila ne pogledati mailov in biti odzivna ENO POPOLDNE. Pa sem se malo zamislila in si rekla "hej, če ga rabiš, si ga vzami. Izčrpana in tečna tako ne koristiš nikomur, prav tako ne boš produktivna, če boš imela vsega dovolj še preden boš sploh začela. Popoldne gor, popoldne dol. Jutri nimaš nobenega roka, noben mail ni nujen, vsi lahko počakajo." Tako sem brez slabe vesti s prijateljico preživela še dodatne tri ure in se imela noro fajn.
Naslednji dan sem se zbudila že ob 7, brez budilke, polna energije in pripravljena, da v tem dnevu nekaj naredim. Nekaj sem že, nekaj še bom, čez pol ure pa hitim na sestanek. Srečna in spočita.