Bit' z vasi je luksuz

Ta objava je bila napisana oktobra 2014, ko sem postala študentka v Ljubljani. Nisem dolgo zdržala. Januarja sem bila že doma, potem pa sem šla na morje. :)

Seveda, zdaj sem Ljubljančanka/študentka/brucka in ni vrag, da nebi šla žurat že prvi večer. Precej brihtna ideja se mi zdi, da bi imela prvi dan na faksu rahel glavobol in neusklajen outfit, ker zjutraj pač nisem sposobna iz omare potegniti tri kose oblačil, ki bi pasal skupaj. Ker sem udobje življenja v hiši zamenjala za gnezdece, ki si ga delim še s prebivalci ostalih 13 nadstropij, imam privilegij, da me zjutraj zbudi razbijanje, vrtanje in hrupno sprehajanje prebivalcev nad mano.

Namesto treh avtomobilov in laježa psov lahko ob jutranji kavi poslušam sirene rešilcev in promet, ki ga v Ljubljani res ni malo. Ideja o tem, da bi v enem dnevu naredila približno 7 premikov z enega konca Ljubljane na drugega, se mi zdi blazno pametna. No, vse do trenutka, ko dojamem, da bom že za enega porabila pol ure, ker trole itak ni takrat, ko jo rabiš, če hočeš kam pridet peš pa rabiš kondicijo in allstarke, ki te ne tiščijo. Pešačenje torej odpade. 

Dopoldne lahko spijem samo dve kavi, ker bi pri tretji že bankrotirala. Če si slučajno zaželim zajtrk iz pekarne, moram najprej porabit pol ure, da se odločim iz katere pekarne najbolj diši in v kateri imajo najcenejše listnato z malinami. 

Samo naj mi še kdo reče, da je življenje v mestu lažje, ker imaš vse pri roki. V rit ga bom sunla, ne hecam se. Kako imam lahko vse pri roki, če pa morem od ene trgovine do druge prehodit tri ulice, prečkat 4 zebre in čakat na 3 semaforjih? S semaforji je potem še ta problem, da more biti obvezno rdeči val, ko se ti najbolj mudi, ker pridet nekam v miru sploh ni zabavno. Lepše je hodit po mestu s takšnim tempom, ki ga imajo tisti na maratonih hitre hoje in pridet na kavico s prešvicano majco in razpihano frizuro. 

Sama sreča, ponavljam, SAMA SREČA, da imam pod balkonom merkator in gostilno. Zaradi tega se nekaj trenutkov na dan počutim skoraj kot doma. Sej drugače nimam nič proti mestom, tudi proti Ljubljani ne, priznam pa, da komaj čakam petek. Komaj čakam, da se vrnem v mali kraj, kjer te vsi poznajo, vsi vejo vse od tebi, ko pogledaš v nebo pa vidiš zvezde, ne pa črn flek s tremi belimi pikami.