Kotiček

Čeprav se včasih zelo težko uprem kakšnemu kosu oblačila ali igrači, za katero sem prepričana, da jo moji nečakinji morata imeti, mi je še vedno ljubše podariti doživetje . Izlet nekam, kjer se imamo vsi lepo, se zabavamo in se naslednjič z veseljem vrnemo. Tako smo bili skupaj že večkrat na bazenu, pa v živalskem vrtu in Minicity-u.  Še posebej starejša nečakinja bi bila seveda vesela tudi igrač ali kakšne lepe oblekice, a vsi vemo, da to veselje traja le nekaj časa. Doživetja pa ji ostanejo v spominu za vedno. Ni lepšega kot to, da mi včasih kar tako, od nikoder, pove kako lepo ji je bilo, ko smo nekje bili. Ali pa obujamo spomine na prvi obisk nekega kraja, ko se ponovno vrnemo. To, da si te dogodke zapomni, mi pove, da ji veliko pomenijo in so ji res všeč. Ravno zato smo se ponovno skupaj odpravili v Minicity. Asjo sva tokrat v Minicity peljala drugič. Karte sem imela doma sicer že od konca poletja, a se nikakor nismo mogli uskladiti. Zdaj pa je praznični čas, Asja nima vrt...

Ne dolgo nazaj sem vam pripravila objavo o knjigi Hygge , ki je trenutno obnorela svet. V knjigi nam avtor opisuje kaj je Hygge, kako s tem živijo Danci in še veliko več. Ker imam to srečo, da poznam dekle, ki že skoraj eno leto živi na Danskem, sem se ji odločila postaviti nekaj vprašanj, da vidim, če je to, kar piše v knjigi res. Na moja vprašanja je prijazno odgovorila Saša, ki sicer ustvarja na blogu Psihologija za navdih. Pozdravljena! Za začetek eno osnovno vprašanje: Kako dolgo že živiš na Danskem? V katerem mestu? S fantom sva se na  Dansko preselila februarja 2017, tako da zdaj živiva tukaj približno 10 mesecev. Sprva sva živela v centru mesta Copenhagen , potem sva se preselila nekoliko bližje Gregorjevem sadionu v Vallensbeak , zdaj pa sva v Silkeborgu , ki pa je približno tri ure oddaljen od Copenhagna. Se ti zdi, da so prebivalci tam res eni izmed najsrečnejših ljudi na svetu? Zakaj?  Hmm… V bistvu zelo težko odgovorim na to vprašanje, saj ni ra...

Brez heca, ne verjamem kdaj sem nazadnje tako hitro pripravila testo za piškote. Če odštejem še minute, ko sem panično ugotavljala, da kuhinjska tehtnica ne dela in razmišljala o tem kako za vraga bom odmerila 200 g moke, mi je vse skupaj vzelo 10 minut časa. Letos sem padla v nek poseben božični duh. Do lučk, drsališč in kuhančkov mi ni, sem si pa dala duška pri dekoraciji v stanovanju, izdelavi voščilnic, ki jih bova poslala po pošti in peki piškotov. Te so bili čisto prvi letos, v načrtu pa imam vsaj še 3, če uspe, pa še kakšno vrsto več. Pri teh piškotih mi je všeč, ker so hitro narejeni (zato pa sem jih poimenovala Mim'grede božični piškoti), imajo malo sladkorja, a so še vedno izredno okusni. Sestavine: 200 g moke 100 g masla sobne temperature 2 rumenjaka  40 g sladkorja 2 zavitka sladkorja z aromo vanilije 1 čajna žlička arome vanilije 5 čajnih žličk posipa za kavo z okusom karamela in mandlja Deluxe iz Lidl Slovenija 2 jedilne žlice kakava 2 jedilne žl...

Tople, puhaste nogavice, dišeč čaj ali vroča čokolada, najljubša odeja in dober film . Takšen scenarij bi povsem ustrezal Hygge načinu življenja. O tej knjigi trenutno govori svet, čeprav Hygge ni nič tako novega. Jaz sem prepričana, da ste knjigo zasledili vsaj na instagramu, če ne tudi na facebooku in seveda, v knjigarnah.  Hygge ali umetnost dobrega življenja po Dansko je zdaj obnorel vse, čeprav smo bili v stiku s Hygge trenutki že veliko prej, pa sploh nismo vedeli. Res je, Danci so baje zelo srečen narod, a da bi bile za to odgovorne samo puhaste nogavice in vroča čokolada? Ne verjamem. Veliko drugih stvari je treba spraviti v red, predvsem v glavi, da lahko govorimo o sreči na dolgi rok. Ne bom pa trdila, da Hygge trenutki vsake toliko, ne pomagajo. To pa ne.  Težko je sploh prevesti ali opisati pomen te besede , saj gre bolj za občutke. " Gre za tisti prijetni občutek, ko se na kavču stiskate s svojimi najbližjimi ali za mizo jeste kaj dobrega z najtesnejšimi p...

Občutek, da moraš biti ves čas dosegljiv, preverjanje družabnih omrežij vsake 3 minute, čeprav je jasno, da se v tem času ni zgodilo nič dramatičnega, ali pa "skrolanje" po facebooku v neskončnost, kar tako. Pa nošenje telefona s seboj povsod, tudi na stranišče. Prva stvar, ki jo narediš, ko zjutraj odpreš oči, je preverjanje družabnih omrežij. Enako je preden greš spat. Je to še komu znano? Dolgo sem prepričevala samo sebe, da moram biti ves čas na telefonu. Vsakič sem se izgovarjala na kaj drugega. Včasih na projekt, pri katerem sem ravno sodelovala, spet drugič na blog, tretjič na kaj drugega. Vedno sem našla izgovor za to, da imam telefon cel čas v rokah. To se mi je seveda zdelo normalno, čeprav se zgražam, ko vidim ljudi na sprehodu, kavi in v nakupovalnih centrih, kako ves čas buljijo v majhne ekrane. Zgražam se nad nečem, kar ves čas (ne)zavedno počnem tudi sama. V meni se je nekaj premaknilo šele, ko me je sestra opozorila na to, da sem v družbi nečakinj ves č...

Tudi, če bi bili slepi in gluhi, bi vedeli, da je december, kajne? Lučke, vzdušje, poplava objav na družabnih omrežjih. No, zakaj pa ne. Po eni strani mi je december všeč ravno zato, ker je dobro vzdušje. Vsi so nekako dobro razpoloženi. Po drugi strani ga ne maram, ker se resnično bojim petard in že sama misel na praznične dni mi povzroči strah. Želim si, da bi to enkrat povsem prepovedali in da ne bi več obstajalo. A najbrž so to neuresničljive želje. Skratka, december. Letos sem razmišljala, če si čem privoščit adventni koledar s čokoladicami ali ne. Želela sem nekaj drugače, nekaj več. Koledarji s kozmetiko me ne zanimajo, ker še to nekaj malega kar je imam, je ne uporabljam v celoti. Si pa želim delati na sebi, spremeniti slabe navade v boljše, se umirit, zmanjšat stres, prebrati več knjig in vse kar pač spada k zdravemu, uravnoteženemu in mirnemu načinu življenja. Prav tako bi želela na blog uvesti več objav povezanih s čuječnostjo, osebno rastjo in podobnimi temami, zato je...

Bolj kot se bliža najina poroka, več razmišljam o najinem razmerju in razmerjih nasploh. No, pa ne samo sedaj, tudi prej sem. Vsakič, ko sem zavrnila kavo s prijatelji, vsakič, ko sva gledala film, ki je bil njemu bolj všeč kot meni, vsakič, ko sva šla na sprehod v nakupovalni center, čeprav vem, da bi si on raje nekaj naredil, kot da se more sprehajat med polnimi obešalniki oblačil. Resna zveza niso samo objemi, poljubi in romantika. So, tudi, nič ne rečem, a je veliko več kot to. Na začetku se seveda drug drugemu ne pokažeš v pravi luči, pa ne nujno zato, ker bi hotel biti nekaj kar nisi, ampak ker tako pač je. Marsikaj požreš, na vsa vprašanja odgovarjaš tako, da bo partner zadovoljen in srečen. Kasneje pa se, hočeš ali nočeš, vedno bolj razgališ, saj te življenje vedno znova postavlja pred različne preizkušnje, pozitivne in negativne. Priznam, da sem jaz v najino razmerje prišla s kar nekaj "prtljage". Manj kot eno leto po tem, ko sva bila par, smo imeli smrt v druži...