Gorenjska #2: Kranjska Gora

Kranjske Gore sem se najbolj veselila, ker jo imam res rada in menim, da je čudovita v vseh letnih časih. Ker v Pensionu Pibernik nisva imela naročenega zajtrka, sva se odločila, da ga bova pojedla kar v Kranjski. Izbrala sva Okrepčevalnico Lačni Kekec, ki jo najdete pod sedežnico Kekec, oziroma na drugi strani hotela Ramada Hotel & Suites (bivši Prisank). Jaz sem končno, prvič v življenju, jedla Germknödel, on pa je bil zadovoljen s toplimi sendviči. Pa itak je dobil še skoraj polovico mojega knedla, ker ga sama nisem zmogla. Je res mega nasitna zadeva, ampak tudi dobra.

3/4 dneva je izgledalo kot, da bo kakšna poletna nevihta ali vsaj dež, zato sva svoje načrte ves čas prilagajala temu. Na koncu je padlo ene 10 kapljic dežja, kar naju nebi ubilo. Kljub temu je bil dan lep, videla sva kar nekaj načrtovanih zadev in se končno tudi malo spočila. Po zajtrku sva se odpravila do jezera Jasna, ki se ga dobro spomnim še odkar sem bila majhna deklica. Od takrat se je okolica seveda malo spremenila, a še zmeraj mi je isto všeč. Če ne celo bolj. Parkirišče je zastonj (aleluja!). Sprehodila sva se okrog jezera in naredila obvezen postanek ob novem razglednem stolpu (ki je hkrati tudi skakalnica za vse pogumneže, ki jih voda s temperaturo 16° ne zmoti). Razgled z vrha je res lep in se ga splača izkoristiti za nekaj fotografij. Nasploh je Jasna zelo fotogenična, saj jo obkrožajo čudoviti hribi, narava, pa tudi sama voda je lepe barve.

Ob jezeru sva našla tudi Kneippovo pot, o kateri sem sicer brala na spletu, ampak sem na njo pozabila. Ker tako ali tako nisva imela kaj strašnega za počet, sva se odločila, da jo preizkusiva. Jaz imam že itak občutljive podplate, ker ves čas hodim obuta, zato mi je bila že hoja po kamenju izziv. Drugi del poti (oziroma uradno prvi, midva sva šla v napačno stran) pa je bil izziv za oba, saj pot poteka po kamenju različne velikosti + v vodi, ki ima bogih 8°. To je že tako hladno, da te vmes začne boleti. Ampak sva jo zvozila, eden bolj, drugi manj pogumno (ugani kdo je kdo ;)). Kneippova pot se nahaja na drugi strani jezera (če gledamo s parkirišča) oziroma zraven razglednega stolpa.

Zraven Jasne se nahaja tudi sotočje Male in Velike Pišnice. Nič posebnega, bi rekli. Meni pa so beli kamni in kristalno čista voda čudoviti, prav vzamejo mi dih. Če ste dovolj pogumni in če je res vroče, si lahko ohladite noge, lahko se odpravite na sprehod po dolini Pišnice ali pa se zleknete na tla in si privoščite počitek. Zraven, ravno med Pišnico in Jasno, je tudi okrepčevalnica, kjer lahko dobite kavo, sladoled, kakšen prigrizek ali hladno pivo.

Ko sva se naužila Jasne in Pišnice (kasneje v tem istem dnevu sva se vrnila še enkrat), sva se odpravila nazaj v center Kranjske Gore na hitro kosilo, potem pa proti Planici in Zelencem. Planico sva si samo na hitro ogledala, saj je ravno začelo deževati. Na poti nazaj proti Kranjski Gori, vas ob cesti čaka parkirišče (brezplačno! Bravo KG za zastonj parkirišča!), potem pa vas čaka 10 minut sprehoda po gozdu do cilja. Zelenci so (drugi, ker po prvem izviru ponikne) izvir Save Dolinke. So dom številnim živalskim vrstam, temperatura vode pa je skozi celo leto konstantna (6°).

Preden sva se vrnila k jezeru Jasni, sva si privoščila še sprehod skozi mesto in sladico v slaščičarni Charlie (zraven športne dvorane Vitranc), na katero imam krasne spomine iz otroštva in je bila must-do na seznamu za ta dan.

Žal nama je, da nama ni uspelo izpeljati kakšnega pohoda (vsaj na Vitranc), si ogledat slapov, se sprehodit skozi Martuljek in da je zmanjkalo časa za obisk Vršiča. Ampak nič hudega! Kranjska Gora je zdaj obema tako zelo ljuba in lepa, da se bova zagotovo še vrnila in nadoknadila vse zamujeno. Obisk vam res toplo priporočam, ne glede na to ali imate čas za enodnevni izlet ali pa si želite vikend oddiha v naravi.