Gorenjska #1: Bled in Pr' Hostar

Najin oddih sva oziroma predvsem sem planirala že en mesec prej. Na koncu ni šlo nič po načrtih, je bilo pa vseeno lepo in uspelo nama je videt več kot sva pričakovala.

Dopust sva začela z nič kaj dopustniško uro. Še preden sva se zasidrala na gorenjskem, sva se ustavila v Ljubljani in čuvala moji (oziroma najini ;)) nečakinji. Proti 12 sva končno prispela na Bled. Baje, da je bila gužva še pred tablo BLED. O tem ne vem nič, ker sem sladko dremala.

Bled je pustil bolj slab prvi vtis. Saj vem, da je treba nekje zaslužit, ampak da hodim 15 minut v breg z željo, da naredim selfie z grajskega obzidja, potem pa naletim na vstopnino 10€/osebo.. to mi pa ni. 20€ za dva torej. Za to, da naredim dve sliki. Pa itak bi spila kavo pa še kremšnito pojedla tam, kar pomeni, da bi me obrali za 10+ v vsakem primeru. No potem sva si kavo privoščila v Okrepčevalnici Park in poskusila tudi originalno kremno rezino. Dobra in presenetljivo ugodna.

Ker se nama ni vozilo 1h do Bohinja in še eno uro nazaj, sva se ustavila v Dino parku v Lescah (vstopnina za 2, če se včlanite v klub je 18€), potem pa zakrožila do Šobca. Bil je kar vroč dan in želela sva si osvežitve. V kampu Šobec imajo naravni bajer, ki ima približno 23° in je označen z modro zastavo (vezano na kvaliteto in čistočo vode). Voda je bila res zelo osvežilna in če bi videla koliko stopinj ima preden sem se skopala, me nebi bilo niti blizu. Kljub temu, da je tam veliko družin in drugih obiskovalcev, je bilo še vedno zadovoljivo mirno. Za parkirnino sva odštela 2€, za vstop pa 4€/osebo.

Vrhunec dneva sem prihranila za konec. Že nekaj mesecev nazaj sva se odločila, da bova bivala Pr' Hostar oziroma v Garni pension Pibernik. Sicer je do tega prišlo iz čistega heca, ampak na koncu sva se le odločila za rezervacijo, saj je bil tudi film obema všeč. Zakaj pa ne, sva si rekla. Za silo že bo.

No, pa sva ostala brez besed. Navdušenja nisva mogla skriti. Jaz ga itak zelo jasno in glasno izražam, tokrat pa ga je nekaj pokazal tudi on. Garni pension Pibernik je nekakšna oaza sredi gozda. Sicer v neposredni bližini glavne ceste, a umaknjeno in obkroženo z drevesi. Imajo ogromno dvorišče z visečimi mrežami, klopmi in mizami, mizo za namizni tenis, loparje za namizni tenis in badminton, karte, šah, pa še in še. Zvečer sredi dvorišča zakurijo tudi taborni ogenj okoli katerega lahko posedite (če ste dovolj hitri in ujamete prost sedež). Za pension skrbi družina, ki tudi živi zraven, zato niti ne opaziš, da so tam, saj se povsem "zlijejo z okolico in gosti". Kljub temu so vedno na voljo in so zelo prijazni. Všeč mi je bilo, ker je pijača samopostrežna in ti ni treba čakati na nakatarja ter ga potem še loviti za račun ali drugo rundo. Vzameš si kar boš pil, zapišeš v razpredelnico zraven in uživaš.

Osrednji del pensiona je takšen kot v filmu, sobe pa so prenovljene in res lepe. Čeprav je bil pension poln, je bil po 22h mir, tako kot je bilo zahtevano, kar je bivanje naredilo še bolj prijetno. Midva sva si namreč po dolgih in aktivnih dnevih želela dobrega spanca. Medtem ko sva bila tam, so ravno prenavljali tudi eno teraso, kjer lahko loviš sončne žarke na novih ležalnikih, v bližnji prihodnosti pa se bodo gostje lahko ohladili tudi v EKO bazenu. To je, med vsemi ostalimi, tudi eden izmed razlogov zakaj se bova še vrnila.

Prvi dan sva, po odlični večerji v restavraciji Center (Lesce), zaključila na krasnem dvorišču, z mrzlim pivom na mizi in res dobrimi vtisi (z izjemo drage vstopnine v Blejski grad).
Jutri pa v Kranjsko Goro. Razneslo me bo od veselja, komaj čakam!