Kaj pa zares šteje?

Vsi mi bi radi imeli dovolj denarja, da bi si lahko privoščili stvari, ki si jih želimo, službo 7-15, v kateri bi bili srečni, ki bi nam nudila dovolj visoko plačo, božičnico, regres in veliko dopusta, želimo si širok krog ljudi s katerimi bi lahko prirejali pinterest-style piknike in pili bezgovo limonado s pisano palmico. Če bi se le dalo, za vse to nebi nič naredili, ampak bi nam recimo kar padlo z neba. 

Tudi sama imam predstavo o "sanjski" službi in življenju, ki bi ga rada živela. Čeprav nisem povsem prepričana, če bom kdaj držala v rokah diplomo s faksa na katerem trenutno študiram, vem, da bom delala to kar si želim, če se bom dovolj potrudila. Predvsem zato, ker se trudim že sedaj, berem, vlagam čas in denar v dodatna izobraževanja in tečaje ter se konstantno potiskam iz svoje cone udobja. Upam si reči, da mi bo uspelo. Mogoče ne bom imela plače takšne, da bi lahko družino peljala na Bahame ali v hotel s 5* v Istro vsako poletje, vem pa da bom pri svojem delu uživala. Želim si, da bi no. 

Mogoče te službe ne bom opravljala drugo leto, niti leto po tem. Mogoče si bom vmes vzela leto na off, brala knjige o osebni rasti, hodila na tečaje in opravljala študentska dela. Mogoče se bom najprej odločila za otroka. Ne vem. To pa nikakor ne pomeni, da mi ne bo uspelo. Družba nas poskuša prepričati, da je edino pravilno, da hodimo v šolo x let brez premora, takoj diplomiramo, se vpišemo na magisterij in tako naprej. Pa zakaj za vraga bi bilo samo tako ok? Kaj pa je narobe, če si za izobrazbo vzamemo čas? Ma kaj za izobrazbo, za življenje! Potem pa imamo na trgu veliko visoko izobraženih mladih, med katerimi se težave z depresijo, anskioznostjo in paničnimi napadi širijo kot plevel po vrtu. Seveda so omenjene težave tabu teme in bog ne daj, da bi kdo o njih govoril, ker bi tako ali tako izpadlo da jamra. No, in kaj imajo te ljudje potem od svojega življenja, mladosti? In kaj imajo od njih morebitni bodoči ali sedanji delodajalci? Bore malo.

Torej, malo sem zalutala... Kar sem hotela povedati je, da zame na koncu dneva šteje mnogo več (ali manj?). Ja, želim si diplomirati, uspeti, delati, služiti in ustvariti družino, seveda. Predvsem slednje je zame visoko na lestvici prioritet. A v tistem trenutku, ko me po telefonu pokliče moja starejša (od njene mlajše sestrice, ne mene) nečakinja in mi reče "veš kaaaj? ti si moja najljubša teta!", ni pomembno nič drugega. Vzame mi sapo, pusti me brez besed in mi na tako zelo preprost način pove kaj zares šteje. Ljubezen, iskrenost in družina. To je to!